Na kratko se predstavi.
Miha Flisek - ljubitelj kompetitivnih settingov (yugioh, tenis, predvsem pa tekmujem z seboj včeraj), inženir, študent, tenis »guru«, ImapctingTennis.com founder, pristaš vseživljenjskega učenja (po 13 letih je goat format še vedno mis-terija haha). Toliko na kratko, kar je relevantnega danes in v kontekstu.
Kaj se lahko drugi Yu-Gi-Oh! Igralci naučijo iz tvoje poti / izkušenj?
To bi si zaslužilo svoj članek/knjigo, pa vseeno bom povedal najpomembnejše, kakor vidim celotno sliko danes. Prihranite kompetitivnost/željo po zmagi za pomembne evente kot so YCS-ji, Evropska prvenstva itd. Slovenski community je premajhen, da bi se na regionalsih igralo »na nož« (razen če nabiraš točke za svetovno prvenstvo haha), ker se kaj hitro zameriš komu za potezo, ki je recimo povsem normalna na top tablih YCSov. Če omenim izkušnjo zadnjega YCSa (Utrecht 2018), kjer sva bila najbližje topu jaz in timski kolega Žan Jarc, sva med pavzami večinoma diskutirala samo o dogajanju v time proceduru in konfliktih z nasprotnikom in judgi. Žan je bil na koncu najbližje svojemu prvemu topu, hkrati pa je z tem YCS-om verjetno podrl osebni rekord v številu interakcij z sodnikom (če vas zanima kaj več sva snemala vlog). Verjetno si predstavljate kako bi izgledalo, če bi nekdo vsako rundo bil v konfliktu z nasprotnikom na regionalsu v Sloveniji. Bolj kot to bi spodbujal povezovanje v ekipe in da se domače turnirje izkoristi za testiranje idej in trening, če imate seveda ambicije izven Slovenije. Prav pomanjkanje priložnosti za dokazovanje na turnirjih v Sloveniji je verjetno izvor goreče želje ekipe CNF za uspeh tudi na YCSih. Načrtno smo zmanjšali število udeležb na turnirjih (kar ne pomeni, da diskusij in razvijanja teorij ni), kar je še povečalo željo po uspehu, saj smo na vsak event gledali kot na nekaj posebnega, nekaj česar ne smeš failat (Can Not Fail). Mogoče ideja za koga, iz kje črpati željo/motivacijo. =)
Kaj so glavni faktorji, ki so ti pomagali do največjih dosežkov v preteklosti?
Formacija ekipe, katero sestavlja enaka esenca. Preklop v miselnosti, ki je prišla iz diskusij z ekipo in je posledično vodila do bolj analitičnega pristopa reševanja formatov, deckov in matchupov. Da se ne ponavljamo, o tem veliko piše timski kolega Urh: https://www.tjbalkan.com/440743994
Kaj bi svetoval nekomu, ki želi postati boljši v igri?
Da začne igrati goate. Malo za šalo, malo pa zares (promocija goatov nikoli ne škodi), ampak razumevanje igre pride šele iz razumevanja osnovnih konceptov, ki so vsi zelo lepo poudarjeni v tem formatu. Če pogledate sestav online turnirjev goat formata, boste morda mislili da gledate top32 seznam igralcev iz prejšnjega YCSa. Delajte na razumevanju, kot je spet lepo napisal Urh za tjbalkan, tudi jaz tega ne morem dovolj poudariti. Ko si z razumevanjem na dovolj visokem nivoju lahko postaneš boljši igralec in predvsem deck builder. Ko igrata 2 dovolj dobra igralca, se predpostavlja, da so napake minimalne in oba več ali manj igrata optimalno. Vse to pa še ne pomeni, da oba razumeta igro dovolj dobro, da imata deckbuilding edge, ki nato nagne tehtnico na pravo stran.
Kakšni so tvoji načrti na kompetitivni Yu-Gi-Oh! Sceni v prihodnje (poleg tega, da postaneš prvi SloGoatsss prvak)?
Kompetitivno igram goate, da ohranjam kognitivne sposobnosti, ki jih potrebujem za igro yu-gi-oha in bolj pomembno - za življenje, hkrati pa, ko je čas in format pravi, odigram kak YCS, državno ali evropsko prvenstvo.
Tvoj »all-time« najljubši deck?
Težko se odločim med Diamond Dude Turbo in Mermaili. Verjetno Turbo zaradi Dark Armed Dragona (bff), hkrati pa sem se z Mermaili najboljše razumel v smislu osebnosti in načina igranja. Od vseh deckov sem v njih vložil največ ur, prinesli so mi največji uspeh in prvi YCS top.
Sedaj pa še par besedic o kozah.
Zakaj igraš Goat Format?
Kot omenjeno, rad imam kompetitivne setinge, zato še vedno igram yu-gi-oh in tenis, z katerima ohranjam kognitivne in fizične sposobnosti. Zadnje čase imam na yugioh pač takšen pogled, ker za kaj več nisem pripravljen vlagati časa in denarja kot nekoč. V goatih ko imaš nek osnoven cardpool, lahko za par € in, zame bolj pomembno, z minimalnim naporom in vloženim časom, dobiš karte za praktično katerikoli deck. Čas raje porabim za grajenje strategije, razumevanje match-upov itd, kar mi je verjetno v yu-gi-ohu še bolj všeč kot samo igranje. Viable deckov je ravno toliko, da format še danes ostaja zanimiv in vedno ponuja nove izzive. Mindset in pristop je precej drugačen kot danes, kjer recimo more biti vsaka karta v decku live 1st turn, kjer je pomembno da si prej 100x zavrtel že vse iteracije kompleksnih (adderall) combojev (pendulum/gouki recimo) itd. V goatih pride do izraza bolj planiranje par turnov naprej, dobri readi, zavedanje se, katere karte so še relevantne v posameznem gejmu itd. Velja splošno prepričanje, da več turnov, kot se odigra, večjo prednost ima boljši igralec, ne samo v goatih ampak na splošno v yu-gi-ohu. Tu bi mogoče rad izrazil ne strinjanje in razliko med goati in današnjimi formati. Mogoče bi sam rekel, da več kart kot odigrata oba igralca, večja je verjetnost, da bo boljši igralec zmagal. Torej ta trditev velja še danes, ker danes za doseganje tega pogoja ne rabiš veliko turnov, ampak so engini deckov takšni, da se v dveh turnih odigra toliko kart kot v goat formatu v 15-ih turnih. Edina razlika je ta, da se v goat formatu zelo redko zgodi, da bi karte igral samo en igralec, kar pa je danes pogosto (floodgati, U-link, 4-5 negate boardi, FTK-ji, bricki itd.). Če potegnem vzporednico z current advanced formatom, lahko goate primerjam z mirror matchem sky strikerjev, kjer nihče ne bricka. Sky striker mirror je eden bolj skilled matchupov zadnje čase, spet pod pogojem, da eden ne bricka ali da drugi vleče Shared Ride itd., kako pogosto se to zgodi pa ocenite sami.
Česa ne maraš pri Goat Formatu?
Če nadaljujem misel iz prejšnjega vprašanja – nočem iger v katerih ne igram. Tu so lahko kakšne degenerate strategije, first turn Pot of Greed in Magician of Faith, na katerega nimaš odgovora dovolj hitro (kar se ne zgodi tako pogosto), Skill Rrain, za katerega ima nasprotnik 100 odgovorov na tvoje odgovore ipd. Na srečo pa je omenjenih situacij zelo malo, oz. za vse to obstajajo side deck rešitve. Nihče ne bi igral goatov, če za takšne situacije ne bi bilo rešitev. Dobra stran počasnih formatov je ta, da tekom igre skoraj zagotovo povlečeš side deck karte.
Opiši svojo izkušnjo v času dejanskega formata (leto 2005).
Leta 2005 je vse skupaj izgledalo precej drugače kot si mogoče nekdo predstavlja danes. »Top Tier« deckov v Sloveniji praktično ni bilo. Vsi smo več ali manj igrali neke Aggro variante z kartami, ki smo jih lahko dobili. Do kart se je bilo težko dokopati, tudi če si bil pripravljen dobro plačati. Prav tako ni bilo nekih fiksnih cen, če je nekdo nujno potreboval Jinza, ni bilo možnosti preveriti cene na marketu in ponuditi 10% višjo ceno, tudi 50% ne bi pomagalo, ker pač ni bilo presežka kart, ki bi se valjale po binderjih, ampak so se vse dobre karte igrale. Takrat je serijsko zmagoval Marko Thuma, v kolikor me spomin ne vara, ker je edini iz »bog ve kje« naročeval karte in imel recimo da kompleten deck. Mogoče največja misterija vsem je dejstvo, da Metamorphosis ni bila igrana niti približno toliko kot danes. Mogoče je bil glavni razlog za to sprememba pravila o spreminjanju pozicij pošasti. Ravno v tistem času oz. nekje na začetku goat formata se je spremenilo pravilo, ki je omogočilo, da pošast spremeni pozicijo (ročno) po tem ko se je to že zgodilo z effectom. Na popularnosti so pridobile karte kot so Tsukuyomi, Des Lacooda, Stealth Bird itd. Kar nekaj časa je trajalo, da se je zgodila širša adopcija, oz. da je combo TER/Tsuk postal mainstream. Tu nekje je bil »peak« goat formata. Seveda o tem peaku v Sloveniji ne duha ne sluha. Bežno se spomnim, kako je v tem obdobju, ko je ravno izšel Exarion, moj teammate takrat topal/zmagal nek turnir z Strike ninja deckom, ki je veliko pridobil z monstrom kot je Exarion. Dejstvo, da se iz tega formata bolj spomnim Strike Ninje kot pa Metamorphosisa, vam lahko pove veliko.
Tvoj najljubši deck?
Verjetno tako imenovani HAM deck, oziroma reasoning/gate turbo, ker najbolj spominja na DDT, ki je bil aktualen malo kasneje. Mogoče kdaj pridem na turnir z njim, vendar ima nekaj omejitev, ki jih še nisem rešil.
Kateri »underground« deck ima po tvoje največ potenciala?
Praktično vsak underground deck. Treba je razumeti, da je format zelo neraziskan, sploh v današnjih časih, kjer vsi igralci več ali manj kopirajo neko standard goat decklisto in igrajo. Ko se neke strategije res dobro lotiš, ima brez dvoma potencial. Kdor je bral moj player profile, je mogoče videl, da imam vse Monarche za underrated. Če bi kdo uspešno rešil kar nekaj problemov tega decka, bi bil to definitivno dober underground deck.
Na strani je objavljen tvoj finalni match proti Jaki Fortunatu. Kaj se lahko gledalec nauči iz tega matcha? ( https://www.youtube.com/watch?v=WeqcpdEKfcs )
Najprej naj omenim, da se bo na mojem kanalu in na tej strani seveda objavljalo še več feature matchov iz turnirjev ter tudi deck profili.
V tem feature matchu je lepo vidno to, kar vsi poudarjajo: igrajte konzervativno. Tudi sam sem v player profilu zapisal: »Vedno se vprašajte pred vsakim playom, kaj ima lahko nasprotnik setano/v roki/grejvu, zaradi česar bo pridobil neulovljivo prednost.« Ta match sva igrala, ko sva bila še edina v dvorani in sva bila v časovni stiski, kar je pri meni pomenilo bolj agresivno igranje, za kar sem bil kaznovan v obeh gejmih. V prvi sem šel po dodatne pluse, ki jih nisem potreboval z Tsukuyomi/Faith in sem padel v Torrential Tribute, v drugi igri pa sem se lockal z goati in TERom, brez tribute monstra/Tsuka in Jaka je to lepo izkoristil, ter počakal na pravi moment, da se znebi Restricta pod svojimi pogoji.
Si optimističen ali pesimističen glede prihodnosti »slovenskega goat communitija«?
Lahko rečem zelo optimističen. Slovenska scena, oz. bolje rečeno player base je bil vedno bolj casual. S tem ne mislim, da so igralci slabi itd., vendar da so omejeni z naborom kart, ki si jih lahko privoščijo ali pa si jih hočejo privoščiti, ali pa se le hočejo dokazati z nekim rouge deckom. V goat formatu se vsi takšni igralci odlično najdejo. V tem sem veliko pisal tudi pod vprašanjem »Zakaj igraš Goat Format?«. Tudi sam sem trenutno casual igralec in moja logika je sledeča. Zakaj bi igral regionals turnir z kartami ki jih nimam, v formatu za katerega nimam časa da ga dovolj naštudiram in za povrhu še za mizerne nagrade in brez »recognitiona« (če igraš na YCSu bo mogoče vsaj 5 ljudi vedelo zate, če topaš), medtem ko lahko igram GOAT (greatest of all time), ob tem bolj uživam, bolj »flexam« nevronske povezave in vse to po možnosti vsakič z drugim deckom.
Kar koli, kar bi še želel povedati?
Mogoče si mislite, da igranje po isti ban listi in istim card poolom postane enolično, pa temu ni tako. Card pool je ravno dovolj velik, balanced in diverse, da je viable veliko več deckov kot v današnji meti. Mogoče koga zavede ime GOAT, kar pa kot sem omenil, sploh ne pomeni karte Scapegoat in da bi bila to najboljša karta formata. Daleč od tega. Kljub temu, pa mogoče ravno zaradi tega psihološkega vpliva imena formata, večina ljudi za igranje izbere Goat Control.
Vabim vas, da se preizkusite v Goatih, če ne na turnirju, pa samo v friendly duelu. Deckov imamo dovolj za preizkusiti in prepričan sem da boste »hooked«.
Za konec pa še misel v mojem stilu. V tenisu imamo GOAT playerje, v Yu-Gi-Oh!-u pa GOAT formate. Upam, da sem vam dal več kot 6 razlogov, zakaj je Goat GOAT. =)
Two Greats Of All Time:
