Iz Mete v Goate
“Pot of Greed? Delinquent Duo? Haha, manjka ti samo še Yata Garasu pa lahko igraš deck sestavljen izključno s kartami iz banliste.”
Nekaj podobnega sem verjetno rekel Jaki, ko sem pogledoval na njegov in Matijev playmat, medtem ko smo z ostalimi prijatelji igrali meta decke in se pripravljali za regionals turnir.
Sprva me stvari ni zanimala, “Ah, to je kar neki retro format, aktiviraš Pot of Greed in si zmagal,” sem si mislil. Vseeno sem si enkrat proti koncu večera sposodil Goat deck, šel na hitro skozi karte, premešal kupček in vlekel svoj opening hand.
Jaka me je opomnil, naj vlečem še 6. karto za svoj Draw Phase, kajti takrat se je začelo s 6 kartami v handu. “Okej, to je čisto noro,” sem si mislil. In že je Jaka imel zame pripravljeno prvo lekcijo.
Po par krogih sem bil jaz prvi izmed naju, ki je povlekel Pot of Greed, z njim pa sem se navlekel še v Graceful Charity in jo nemudoma aktiviral. Sedaj sem že imel skoraj pokroviteljski odnos do nasprotnika, češ; “Oprosti, ker sem tole topdeckal, samo sreča je.”
Čez kakih 10 ali 15 turnov sem izgubil.
In ja, tako hitro in klavrno je končala teorija Pot of Greed = zmagal sem.
Mislim, da je bilo to, da sem drawal Pot in Charity in potem izgubil, srečno naključje, saj mi je vzbudilo zanimanje za ta format, ki sta ga igrala Jaka in Matija, medtem ko smo se mi tepli z Ritual Beasti in BA in ostalim. Sicer je mogoče, da ne bi nikoli spoznal te – popolnoma drugačne od danes – oblike Yu-Gi-Oh!-a.
Glavna stvari, ki mi je pritegnila zanimanje v format, je ta, da sem imel jaz nedvomno več “sreče” z drawom kot Jaka, pa me je vseeno premagal. Kaj takega se v meti redko dogaja, en aktiviran Vanity’s Emptiness je včasih že lahko pomenil zmago. Nisi se rabil niti potruditi.
V Goatih ni unbreakable boardov, večkratnih effect / spell / trap negacij, čez katere se moramo prebiti, skoraj ni special summonanja. V Goatih bi bil Maxx “C” slaba karta, saj bi vedno šel kvečjemu 1 za 1. Daljše igre, v katerih imata oba igralca svoje priložnosti, so me dosti bolj privlačile. Vseeno sem tudi hodil na regionalse, ko smo se s prijatelji dobili za priprave, pa sem zelo rad zaigral Goate, če le sta bila na voljo 2 decka in soigralec.
In tako sem se pridno in počasi poglabljal v Goat Format. Nekoč je Jaka prinesel še en drugi deck, ki ni bil podoben prejšnjemu – igral je namreč obilico level 4 pošasti z močnim napadom in me nasekal še z njim. Takrat sem komaj zares dojel, da je bil to včasih pravi Yu-Gi-Oh! Format z obilico različnih deckov, ne le “goat control mirror”, kot smo do takrat vedno igrali. Veliko, veliko sem se še moral naučiti.
S časom sem se učil nove stvari, nove trike. Skoraj vsak match nekaj novega. In tako še do danes! Ne verjameš, koliko kompleksnosti se skriva v tem 13 let starem cardpoolu, dokler se sam ne poglobiš v to. In ne pričakujem, da verjameš sedaj, ko sem to napisal.
Zato pa poskusi.
