Go for it. Can not Fail. CNF
! Najboljši sem ! Poznano? Ja, itak.
Pisalo se je leto 2010,
mladina je razigravala ravno tako kot razigrava danes. Je bil nivo
enak? V to se danes ne bom spuščal. Rad bi, da bi s tem člankom
dobili neko širino, ki vam je, pomojem, vsem manjka. Bil sem slab,
še slabši kot danes. Motiv ? Ogromen, prevelik ! Volja? Je tekla
čez rob. Znanje? Sem improviziral, prav tako kot tudi določene
izbire kart ki so mi bile nedostopne. Prišel je Summer Cup po DREVu.
Z GBji za 40€ sem nagazil X-Saberje za skoraj 1000€. Kako ? Nisem
vedel še naslednje leto dni. Zdaj vem. Moj prvi velik uspeh, sploh
prvi uspeh. Do tistega rezultata nisem dosegel nič. Po tistem
rezultatu sem topal 90% turnirjev, ki sem jih igral. Kaj je vzrok?
Ogromno časa posvetim igram »na
srečo« že od malih nog. Spoznal sem ogromno ljudi. Nek delež je
bil profesionalcev. Vprašal sem se, v čem so ti ljudje boljši od
mene. Normalno, osnovno vprašanje. Iskal sem odgovor nekaj časa. Ne
bom nakladal o kvazi strategijah in taktikah, to je stvar posameznika
in se z 1 člankom ne da rešit. Pred približno dvema letoma sem
naletel na gospoda, žal danes že pokojnega. Takrat jih je štel že
krepko čez 80. Gospod je bil star kvartopirski maček. Slučajno je
debata prerasla v učno uro, mogoče celo dve ali pa tri. Po tistem
dnevu sem pošteno spremenil mišljenje. Ne samo mišljenje o igri,
tudi o življenju. S tem kratkim spisom bi rad, da vsaj delček tega
mojega »znanja« pade še kam.
Sreča? »Jaz ne morem
igrat, vedno me ponesreči usujejo ! Kako naj igram proti tebi, vedno
me sackneš?« Verjetno ste že slišali to neštetokrat, no, jaz
sigurno sem. Sreča se na dolgi rok poravna, to je prva stvar s
katero se more vsak dober igralec sprijaznit. Sreča je stvar na
katero nimamo vpliva. Pa ga res nimamo? Imamo ga ! Lahko zmanjšaš %
verjetnosti da bo nekdo dobil karto ki ga reši. Enostavno je, samo
treba je razmišljat tudi o tem. Pri pokru takšne stvari imenujemo
OUT – to je v našem primeru karta ki nasprotnika reši/preobrne
igro v njegov prid. Dober igralec, bo ta, ki bo pustil najmanj outov
na določene fielde. Seveda je tu problem predvsem ta, da je velik
del YGO populacije slab v matematiki, ki najboljšim služi kot
izredno uporabno in učinkovito orodje v igri. Išči napako v lastni
igri. Sam vedno pravim, da se na srečo lahko izgovarjaš samo, če
si vse odigral prfektno in brez napak. Kdor pa se neprestano
izgovarja na srečo, je v mojih očeh limitiran igralec.
5
turnirjev v Zagrebu, 5 zaporednih zmag, how come? Najboljši sem,
jasno. A sem res? Najbrž ne bom dobil naslednjega. Vsakič 70-110
ljudi, vsakič isti zmagovalec. Ja, ta je igračina. To je pro, ne
moremo mi njega. Evo, zato sem jih dobil 5 zapored. Ne vem če ravno
nikoli, sigurno pa nisem bil vedno najboljše pripravljen igralec z
najboljšo taktiko in strategijo. Zakaj ego boost? Tu je kratek
odgovor. Jaz v Zagrebu letim na krilih dosežkov, ki sem jih dosego.
Verjamem da sem najboljši, čeprav mi je jasno da nisem. Dajem
navzven občutek da me je res težko prebit, čeprav v sebi vem da me
ni. Izpadem včasih samovšečnež in dumbass, tako je pač, vse ima
svojo ceno. Imam 5 Zagrebov. To sem, po pravici, odnesel od Dana
Harringtona, znanega poker igralca. Da prispevam malo k splošni
razgledanosti bralcev. Njegove besede »Nikoli ne govori o porazih,
govori o zmagah. Ljudje si zapomnijo to, kar slišijo. Ko te vidijo
pred sabo, vidijo pred sabo zmagovalca. Govori kot zmagovalec.« so
meni popolnoma spremenile pogled na igre. Seveda je to orodje dosti
bolj koristno v pokru, kot v YGO, pa vseeno. Za primer vam lahko dam
nekaj. Neprestano sem ponavljal da igram mainan vortex, 2, mogoče
celo 3. Igral sem jih, res. Na pomembnem turnirju sem jih sidal ven,
ker karta proti večini deckom ni tako dobra. 100 ljudi je vedlo da
sem Vortexal poln field odličnemu igralcu v 1. Rundi turnirja.
Opozorilo: Ne gradite si fielda, Vortexal vas bo. Ja, bil je
psihološki effect. Kaj se je zgodilo? Vsaj petkrat, bi me lahko
nasprotniki zaklenli z dwellerjem in močnim fieldom. Pa me niso, ker
sem bil, na nek način dovolj markanten. Ker so puščali prostor,
sem jih prebil in gladko zmagoval. Seveda sem igral proti dobrim
igralcem, za katere sem računal da bojo igrali okrog Vortexov.
Nikoli ne govori o porazih, res ! Ko pridem v Zagreb, se človeku
nasproti tresejo kolena. Se jim res? Ja, se jim. Proti meni so imeli
možnosti OTKjev, direkt za zmago in za moj izpad. Niso šli all-in,
ker so bli prepričani da jih mam, oz. da imam sistem, da se obranim.
»Ta uvijek ima sve«. Da, uvijek imam sve. Tudi ko nimam nič.
Mislil sem da je to vse skupaj kar en velik bla bla, pa ni tako
velik.
Sam sem imel problem. Verjel sem, da so nekateri igralci
boljši in enostavno zgubljal igre v velikih serijah, dokler se mi ni
nekaj v glavi preobrnilo. Sam sem se boril proti temu, da pridem za
mizo in vem da bom zgubil. Verjemite mi, igral sem z največjimi
zvezdami te igre. Ko je prišel nasproti Gross, sem zmrznil in se mu
s pasivno igro dobesedno predal. Kakšno leto nisem na resnem
turnirju mogel premagat Fliska, ker sem verjel da je boljši igralec.
Na koncu ugotoviš da je vse v glavi. Samo neka stena je, čez katero
ne vidiš. Temu bi jaz spet rekel limitiran igralec. Mogoče sem
zaradi tega zgubil kdaj kakšno igro, v kateri bi lahko zmagal, ker
sem imel vse možno, pa sem se predal. Točno te stvari opažam pri
Hrvatih, tudi tistih najboljših. Nauk te zgodbe: Nisem tako dober v
strategiji, da bi lahko dvignil 5 turnirjev zapored, še zdaleč ne.
Pa sem jih.
Govori o zmagah, pozabi poraze! Ne pozabi porazov ! Iz
vsakega poraza se naučiš več kot iz zmage. Obdrži jih zase.
Analiziraj vsak premik roke skozi duel. Napredoval boš z analizo.
Analiziraj, išči napake, ne ponavljaj jih. Zmagal boš.
Kdor
me pozna ve, da igram grozno, ko nimam motiva. Motiv je lahko
različen. Sam sem opazil, da se odlično znajdem pod pritiskom.
Trikrat sem igral na bubblu premier eventa, zmagal vse 3 igre. V
življenju sem igral kar nekaj final velikih turnirjev, ne spomnim
se, da bi kakšnega izgubil. Kot pri pokru. Saj veste, ko je v igri
pravi denar vsi pazijo nanj, ko pa je v igri igralni denar, je v igri
neprestano cela miza. Dejstvo je da pravi denar ponavadi konča v
rokah tistega, ki ve kaj počne. Pred pomembnimi dueli me stisne, za
vsako svojo reakcijo porabim veliko več časa kot med testiranji.
Moja igra se takrat približa perfekciji, postane tako zanesljiva, da
bi sam stavil nase. Ko pade motiv, pade nivo. Lahko je motiv tudi
igra pred stotimi gledalci na Duelingnetworku. Motiv je bistven, če
združiš motiv in voljo, pa ji dodaš še samozavest, bi lahko
rekli, da si že smrtonosen igralec. Seveda je vsaj 50% tudi priprava
na turnir. Brez izjemne strategije zgubiš tudi če si odrežeš roko
v borbenosti. Danes ni moj namen razglabljat o tem.
Človek je
bitje, ki dela napake. Še posebej veliko napak pa naredi v poznih
popoldanskih urah, ko ima za sabo že cel dan težkih in napornih
duelov. V topu je igra na račun tega lahko kdaj drugačna, kot bi
bila ob zgodnji dopoldanski uri. Tudi ta miselnost je dobra. Veš, da
tudi najboljši grešijo ko jih že peklensko kuha po celem dnevu
premetavanja kart. Veš, da boš dobil svojo priložnost, ki jo moraš
izkoristit. Veš, da boš, če boš igral zbrano in skoncentrirano
nagrajen s priložnostjo. Ogromno duelov sem v topih odnesel ravno na
to noto, tudi proti igralcem, ki so dobili zelo ugoden hand v
primerjavi z mojim.
Da se vrnem nazaj v tiste dni, ko mi je
prvič uspel preboj med »najboljše«. Moja igra čez noč ni
skočila iz slabe v dobro. Ne. Moja glava je preklopila. Ja. Sam sebe
nisem videl več kot nekoga, ki je prišel na turnir zato, da bo
pojedel pico in šel domov s 4:3. Videl sem se sposobnega da namaham
vsakega, ki se mi usede nasproti. V glavi sem začel nosit zmagovalni
ritem in najpomembnejše, verjel sem v sebe. Prepogosto slišim na
turnirjih. »Fak, dobil sem Fliska/Urha/Vitjana/… zgubil sem.«
Kaj? A sta že odigrala ? Zgubil si v naprej. Ja, zgubil si, ker si
slabši. Ker si se usedel za mizo proti igralcu, ki ga vsi hvalijo in
ima boljši deck od tebe. Zgubil si že samo zato, ker si se mu
predal že v naprej. Izguba časa za oba, ker bosta dokazovala
1+1=2.
Večji del je v glavi, kot si lahko večina od vas
sploh predstavlja. Lahko bi napisal še 2 strani o psihologiji
znotraj igre, ki je v mojih očeh eno najkoristnejših orožij.
Amaterja se da nadigrat v vsaki sekundi igre. Včasih je eno samo
nadigravanje dovolj, da se match varno pripelje do boljšega. Veliko
sem prebral o tem, veliko sem tudi slišal. Področij v igri, kjer
ste lahko nadigrani, je preveč. Tam se najboljši igralci ločijo od
najboljših taktikov in strategov. Tega niti slučajno ne enačim.
V
vsakem igralcu je potencial zmagovalca. Nekateri ga znajo najt, drugi
pa hodijo na turnirje zato, da nabijajo udeležbo. Vse je na tebi.
Strategija je danes v igri pač vsem dostopna. Vsi lahko odprejo DGz
in se naučijo specifičnega mišljenja, netdeckajo deck in že
igrajo na najvišjem nivoju. Wait, obstaja višji nivo, na dlani je.
Veliki zmagovalci imajo zmeraj velike sovražnike. To je strošek,
žal, tako je tudi tu. Jaz osebno nikoli nisem šel na pomemben
turnir za zabavo. Za zabavo igram masters, igram s kolegi doma, preko
DNja. Na turnirjih sem vedno šel na nož. Marsikoga sem kdaj tudi
kam poslal. Vse vas mam rad.
Ogromno dela imam. Modrejši od
mene pravijo, da je to obdobje eno ključnih zame v življenju.
Matura, rad bi nardil solidno. Resnica je ta, da Yugioh ni več hobi
številka 1. Igral bom Zagrebe, igral bom Open-e, promoviral bom
igro, ki mi je polepšala življenje. Igral bom še zmeraj YCSe, ki
jih bom lahko. Vsaj do naslednjega državnega pa me ne boste več
videli noč in dan igrat na DN. Čeprav zase mislim, da res kar nekaj
vem in mi je malenkost žal, ker ne bom v to več vlagal nekega dela
svojega vsakdana. Prisoten bom še naprej z P4P ekipo. CNF ostaja
CNF, rekordi ostajajo rekordi.
Najboljši,
Urh Kovačič
